Besedila

Ujemi pot do svojih sanj

Se kdaj vprašaš zakaj
se vdajaš vsak dan,
dovoliš, da vse zgodi se kar samo?

Marsikaj si želiš,
a z dvomi vse izgubiš...
vse priložnosti tako zamudiš...

Veš, da sanje, ki jih skrivaš v sebi ...
te spodbujajo, nežno, nežno..
te napajajo z veseljem le bežno...
Daj jih ujemi...

Ta pot ni lahka, to veš,
a le obupat ne smeš.
Lahko dosežeš zvezde svojega neba.
Preženi svoje skrbi,
ustvari srečne si dni,
da poletiš po poti svojih skritih sanj...

Da si ujel pravo pot,
se zavedaš takrat,
ko zasije ti nasmeh na obrazu...

A verjemi da kdaj,
lahko ustvariš svoj raj...
Ne zamujaj več na pot se podaj....

Ujemi pot do svojih sanj...

Priznam

Veš, preprosto se zgodi,
pogled vse spremeni,
ne znaš več biti sam.
Ni več skelečih ran,
se novo upanje rojeva…

Svet je poln novih živih barv,
tvoja bližina vedno vrne mi nasmeh.
Razžari moje srce,
ki zdaj bije zate le,
ti priznam, da ljubim te.

Lesk iz tvojih je oči,
zasenčil vse skrbi,
pregnal mi črne dni.
Objem je vse kar si želim
in poljub, ki me ogreje…

Svet je poln novih živih barv,
tvoja bližina vedno vrne mi nasmeh.
Razžari moje srce,
ki zdaj bije zate le,
ti priznam, da ljubim te.

Našel si me

So mi rekli, naj bom skromna,
pa sem bila.
Marsikaj sem si želela,
pa sem le plaho sanjala.

So mi rekli, naj bom trdna,
pa sem bila.
Marsikdaj me je bolelo,
pa sem na tiho jokala.

A ti si rekel, naj se ne bojim,
naj se postavim zase,
naj bom vse, kar želim.

Našel si me, našel,
kjer se nisem več iskala.
Rekel si mi tisto,
kar sem rabila.

Našel si me, našel,
še ravno pravi čas,
ko sem sebi že tajila,
da sem jaz še vedno jaz.

So mi rekli, naj bom zadaj,
pa sem bila.
Neopazno sem čakala,
da me kdo opazi in spozna.

Ne razumem

Razumem drevo, ki raste ob poti
in gleda tuja potovanja.
Mogoče se včasih
v nori želji zaloti
in o daljavah sanja.

Razumem oblak, ki ga veter podi
po nebu v neznane smeri.
Mogoče bi včasih
rad po svoje obstal
in se dotaknil tal.

Ne razumem ljudi, lahko izbiramo.
Nima vrednosti, kar dosežemo.
Zato se kar naprej, drugam oziramo,
krivimo usodo, vsi bi radi zvezde z neba.
Imamo svobodo
in pod soncem vsak svoj košček sveta.

Razumem vse, ker vem za strahove
in čutim kako me hromijo.
Če hočem naprej,
mi kujejo težke okove
in me v kletki držijo.

Razumem vse, ker se sama bojim.
Nisem drevo a na mestu stojim.
Nisem oblak a se vetru prepustim.
Ampak ne!
Vem kaj si želim.

Dan kot iz sanj

Ko sončen dan te razvedri,
zadihaj brez vseh skrbi.
Zapelji me do morja, tja…
kjer začutil si, da me želiš,
da si usojena sva…

Objemi me,
prepusti se,
najin je ta trenutek…
Uživajva dan, kot iz sanj…
naj nasmeh ti nariše,
ljubezen v dušo zapiše…

le tebe si želim…
le s tabo zasvojena

Ko slano morje zadiši,
lesk v očeh se spremeni,
spet prikliče mi spomin…
in vem, si le tebe želim,
s teboj zaživim…

Objemi me...

Ko sonce k morju se spusti,
obzorje toplo zažari…
nežno ukradeš mi poljub…

Objemi me,
najin je ta trenutek…
Uživaj dan….
naj bo tak, kot iz sanj….
Objemi me,
prepusti se,
najin je ta trenutek…

Miniatura

Pomanjšaj sonce na velikost oreha
in ga nekam spravi zame,
za čase, ko ni dovolj samo uteha
mehkih besed in močne rame.

Prinesi mi ga v decembrskih nočeh,
ko v ledu obupuje streha,
prinesi mi ga v aprilskih dneh,
ko dežuje in nikakor ne poneha.

Položi sonce mi v dlan,
ko mi zalijejo solze oči
in ne vidim ne kod ne kam,
ker je osat zarasel vse poti.

Daj mi majhno sonce,
nič večje od oreha,
da zvežem skupaj konce
v pentljo ljubezni, sreče in smeha.

Naslikaj s helijem miniaturo,
dragoceno in žarečo,
za sanje, ki osvetlijo hudo uro,
okviri sonce, zlato srečo.

Prinesi mi ga v jutru na blazino,
prižgi ga v temni brezen.
Odeni v barve ulično sivino,
zaneti ogenj za ljubezen.

Ostala bom tu

Kdo, kdo je v tebi dan prižgal.
Kdo zdaj že v tebi spi.
Kdo hude ti misli je pregnal.
Kdo lepše ti govori.

Dobro veš,
da sem s solzami pisala pisma,
da bi vrnil se.

Ostala bom tu,
dokler morje divje valovi
in srce se moje ne umiri…

Veš, bolje bilo bi, da bi lagal.
Vse grehe mi ne priznal.
Zdaj vendarle že prepozno je,
da ovil bi mi srce.

Dobro veš,
da sem s solzami pisala pisma,
da bi vrnil se.

Ostala bom tu,
dokler morje divje valovi
in srce se moje ne umiri…
Umiri...

Ostala bom tu,
dokler morje divje valovi
in srce se moje ne umiri…

Simfonija

To je pesem o obzorju
in o vetru, ki preži,
da bi se igral z oblaki
in da morje razjezi.
To je večna simfonija,
ki z bonaco se začne.
Largo nežno kakor jutro,
kadar sonce ga odpre.

S prvim dihom maestrala
drobni val gre sem ter tja.
Kakor prst po violini
pizzicato zaigra.
V vivace mezzoforte
ga burinček spremeni
in na morje prve krone
kot cvetove razdeli.

Veter morje razjezi,
akordi se mešajo, ritem že nori.
Tudi zvok kitare v tej jezi se izgubi,
saj v tej simfoniji smo vsi brez moči.

Zdaj je morje že zavrelo,
skače, pada in buči.
Gre v fortissimo in višje od galeba, ki beži.

Galerija zadnjih dogodkov

Ylenia in Matic Plemenitaš foto: Tadej Mihelič
Ylenia in Sekstakord Snemanje videospota
Ylenia in Big Band RTV Slovenija foto: Jasna Košuta
Ylenia in Big Band RTV Slovenija foto:Jasna Košuta
Ylenia in Matic Plemenitaš foto: Tomaž Primožič_Primorske Novice
Olimpijski krog varnosti foto: Turizem Bled
Olimpijski krog varnosti foto: Turizem Bled
Državni zbor
Ylenia in Žiga Bižal v Državnem zboru foto: siol.net